Ivan Zorec StiĹĄki svobodnjak
Bodyguard Dietz William C
Our Friends From Frolix 8
Kochanek śÂšmierci Akunin Boris
edw 2003 02 s13
GR478. Greene Jennifer Jak dobrze mieć‡ sć…siada
Modean Moon Aleksandra
Zapomnij ze mna tom 2 J.Lynn
Lilley R.K. Pod samym niebem
Beverly Sims Menage & More 09 Caroline's House
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Blagroval je posebno Ditrika, najmlaj0 ega, najljub-
0 ega brata, ki za njim koprni ãisti angel na ·umbregu.
Obema je prav iz srca privo0 ãil veliko sreão, zato pa
je sam bil 0 e bolj otoÏen.
»Oh, ko bi tudi mene ljubil tak angel!« so mu misli
spet poiskale Marjeto ·umbre0 ko. »Ves bi se sprevrgel,
od vrha do tal bi bil drugaãen, po0 teno in mirno bi Ïivel,
Bog in ljudje bi me bili veseli . . . !«
»OtoÏni ste, gospod grof,« se je oglasil pater Konrad,
ki ga je skrivaj opazoval Ïe ves ãas. »Kaj vam je? Saj sem
vam povedal, da se za brata nikar ne bojte.«
»Da povem po pravici, za brata se res ne bojim veã
takó,« mu je ãez dolgo odgovoril. »Pa tudi mislil zdajle
nisem nanj.«
In sta spet molãala vso pot, le misli jima niso mirova-
le.
Pater Konrad se je v psalmih menil z Bogom, a Hen-
riku se je spomin ustavljal zdaj tu, zdaj tam in mu je na-
posled zablodil 0 e na boji0 ãe.
315
BELI MENIHI
BESeDA
»O, ãe bi bil tam tudi jaz, ali bi ju izpodna0 al!« je v
mislih spletkaril zoper Urha in Turjaãana.
Pa bi bil komaj 0 e utegnil. Preteto zares je medtem
postalo na boji0 ãu.
Ob zdrahah in neãujeãnosti na0 ih so Ogri prebrodili
Dravo, kar nenadoma so bili tu.
V taboru je zavr0 alo. Konjiki so skoãili na konje, voj-
skarji so zagrabili za oroÏje in so se po Urhovem pove-
lju zgostili v vojne vrste.
Urh le za Majnhalmove in Ostrovrharjeve ni izdal no-
benega povelja, kakor da je pozabil ali da ne mara za
njiju pomoã. Tako sta obe precej veliki ãeti mirovali in
ãakali v ozadju. Pa tudi Celjan in njegovi prijatelji so se
domenili, da se bodo le branili, vse drugo naj le opravi
Urh s svojimi.
Urhovi so se res uredili in razgrnili po breÏini za se-
boj, da bi se laÏe otepali okretne ogrske konjice.
Ogri so se bliÏali v poãasnem teku. In ne ãlovek ne
konj ni dal glasu, le tla so grozotno bobnela od konjskih
kopit. Nizko sklonjeni so sedeli v sedlu kakor pribiti.
ârnikasti, neveliki ljudje z zmr0 enimi lasmi in majhni-
mi, skoraj po0 evnimi oãmi so bili stra0 ni v tistem pre-
teãem molku.
Pred njimi se je na iskrem konju pozibaval skoraj gol
Oger z rdeãezeleno zastavico, za njim so se bliÏe in bliÏe
316
BELI MENIHI
BESeDA
valile strnjene vrste, da je na0 im srce kar zastajalo od
groze.
Goli Oger je nenadoma kriknil na ves glas in sproÏil
z loka prvo strelico.
Vrste za njim so divje zarjule, konji so zarezgetali, ves
njih val je na vso silo pljusknil naprej.
Na0 i so nastavili sulice, Ogri niso mogli dalje. Ali zad
so v stremenu stali in ãez prednje vrste vr0 eãe proÏili
strelice v Urhovce, ki so se obesili po poloÏni visoãini.
Urh tega ni bil premislil, zmeda se je zdaj delala tudi
tam zad.
Ogri so pritisnili, ob kriku razdivjanih ljudi, Ïvenke-
tu oroÏja in rezgetu konj so v meteÏu in tepeÏu upognili
sredi0 ãe Urhovcev in ga skoraj predrli in vrgli na dvoje.
Urh je vpil, ukazoval, poveljniki so kleli, rotili, a sre-
di0 ãe se je drobilo in je omahovalo kakor drevo v vihar-
ju.
Majnhalm, ki je dobro pazil, je zdaj zavpil:
»Vi0 njani, Ostrovrharji za menoj!« in se kakor vih-
ra zapra0 il v sredi0 ãe in je z ognjevitostjo razmetal Ogre,
ki so se Ïe zagrizli v zadnje vrste sredi0 ãa.
Zdaj je Celjan zasukal vnanje krilo svoje vojske in ob
strani bu0 il med Ogre.
Ogri, navajeni ali hitre zmage ali pa umika, so se kri-
ãaje obrnili, da bi u0 li ãez Dravo.
317
BELI MENIHI
BESeDA
Vsa vojska se je vrgla za njimi in jih razpr0 ila na po-
samezna krdelca, ki so se obupno in srdito branila.
Bojevitost in zlasti Ïelja po plenu sta popali 0 e pe0 ce
tlaãane; pognali so se za Ogri in jih tiho krepelili z jezo
in moãjo zdravega, prirodnega ãloveka.
Le Hotimir se je motal zmeroni blizu Majnhalma in
oprezoval za Hartvikom.
»Za oãeta in za Îivko ga poãim!« je pretil grajskemu
priganjaãu in 0 kripal z zobmi. »Hartvik mora dobiti pla-
ãilo iz mojih rok, da se mi oãe ne bo ogre0 il z njegovo
ãrno du0 o!«
Majnhalm je trãil ob krdelo Ogrov, ki se v obupu ni
zgolj branilo, marveã je tudi napadalo. A Majnhalmovi
so ga hitro razbili, le posamezni in najpogumnej0 i div-
jaki so spretno 0 e prestrezali meã in bodeÏ.
Hotimir je poãenil za mrtvega konja in z zanimanjem
gledal vroãi meteÏ in pazil, kdaj bi mogel poseãi vmes in
na raãun Ogrov ubiti Hartvika, najhuj0 o in najbolj pre-
kleto tlaãansko nadlogo v vi0 enjski gospo0 ãini. [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]
